Postali ste gozdni vrtec, gozdna šola
Živimo v glasnem svetu, fokusirani na dosežke. Otroštvo današnjega časa je naglo, v vrtcih in šolah so čas in aktivnosti regulirani v okviru učnih načrtov ter projektov, v družinskem življenju se otrokom ne godi nič bolje. Vsakodnevni preskoki iz vrtca ali šole na razne dejavnosti in med vikendom v trgovske centre so posrkali vse tisto, kar otrok v resnici potrebuje; varnost, občutek pripadnosti, spontanost igre in skupno reševanje težav, brezpogojno sprejemanje, ki se ne pogojuje z otrokovimi uspehi.
S tem ko ste postali gozdni vrtec ali gozdna šola se niste podpisali pod nov projekt ali učni načrt za novo šolsko leto, prav tako naj gozd ne bo sinonim za dodatno obveznost. Rezultati naj ne bodo poročila, število obiskov gozda, opremljena gozdna igralnica, ampak spremljajte predvsem razvojnega in učnega napredka otrok. Seveda je pomemben čas, ki ga preživite zunaj, struktura, pogostost obiskov gozda in povezanost z učenjem. Razlika med klasičnim in »gozdnim učenjem« je ta, da v gozdu učenje in vsebine lahko neopazno vgradite v otroški svet.
V Mreži gozdnih vrtcev in šol ne promoviramo samo učenja o naravi ali učenja v naravi, poudarek je na učenju z naravo. Kakšna je razlika med zgoraj omenjenimi koncepti? V kurikulu in učnih načrtih najpogosteje zasledimo učenje o naravi, kjer je narava obravnavana kot predmet, ki ga opazujemo in se o njem učimo. Čas je pri takem delu strogo strukturiran, vloga pedagoga ozko didaktično usmerjena z navodili in stalno prisotnostjo. Čustvene povezanosti z naravo ni. Pogosto za izvedbo naravoslovnega dne povabite naravoslovne strokovnjake, ker se mogoče ne čutite kompetentne za določeno strokovno področje. V tem primeru bo znanje otrok še bolj kratkotrajno, ker ob koncu naravoslovnega dne ne bo več prenosa znanja, doživetij in energije na otroke. Radi se učimo v naravi, na svežem zraku in soncu, vendar pogosto pri takem načinu dela zamenjamo samo prostor, metodologija dela, struktura časa in viri ostanejo enaki. Za ta namen so sestavni del nekaterih šol tako imenovane učilnice na prostem. Na OŠ Valentina Vodnika so v praksi ugotovili, da samo sprememba prostora za uspešno učenje ne zadošča, potrebno je spremeniti pristope in iz pasivnih učencev narediti aktivne raziskovalce narave in lastnega življenja.
Gozdni vrtci in gozdne šole uporabljajo koncept učenja z naravo, kar pomeni, da naravo vgradimo v vsakodnevno učenje in življenje otrok, staršev in lokalne skupnosti. In tu se zgodbe gozdne pedagogike, o katerih lahko berete na naših spletnih straneh, šele začnejo. S takim načinom dela in učenja namreč pozitivno vplivate na razvoj otrok, učenje povežete z razvojem socialnih veščin, z zavedanjem, da narava lahko postane del otroka, vpliva na razvoj njegovih vrednot. Otrokov potencial spodbudite z izkustvenim, raziskovalnim in doživljajskim pristopom. S pogostimi obiski gozda narava postaja stalnica v njegovem življenju. Gozdna presenečenja so vitalni del učenja in ne moteči dejavniki. Nataša Šefer, učiteljica razrednega pouka iz OŠ Simona Jenka Kranj pove: »Že s tem, ko sem jih pripeljala do gozda, sem naredila skoraj vse.«
Ko se učimo z naravo se tudi igramo, naredimo kakšno življenjsko neumnost, zato pa rastemo. Vloga pedagoga je konstruktivna, umirjena, včasih zadošča tudi tiha prisotnost, kjer ste v vlogi opazovalca otrok in procesa učenja ter igre. S tem ko ste izbrali naravo, ste na dobro poti, da kaos vsakodnevnega hitenja zamenjate za umirjeno in sproščeno otroštvo. Otroci to čutijo brez odvečnih razlag, vse ostalo znanje o naravi, boljša kognicija in veliko gibanja so pozitivi stranski učinki. V spominu jim bodo ostale izkušnje šole ali vrtca, v katerih so jih vodili v gozd.
A ni to smisel življenja na vseh ravneh?
Natalija Györek
