NEVERJETEN POMEN VESTIBULARNEGA ČUTA ZA RAZVOJ IN UČENJE OTROK
V šoli otroke še vedno učijo, da imamo pet čutil. Otroci morajo na delovnih listih opredeliti dejstva, ki se že sama po sebi zdijo intuitivna, npr.:”Katero čutilo uporabljate, ko povohate rožo?” Ampak to, da ima človek pet čutil ne bo držalo, imamo jih namreč sedem. Tisti dve čutili, ki ju v šoli ne omenjajo, imata zelo pomembno vlogo, tudi in predvsem za učenje. Imeni teh čutil nista tako enostavni, kot dotik, vonj, vid, okus in sluh. Šesto in sedmo čutilo se imenujeta vestibularni čut in propriocepcija.
Ta zapis je namenjen vestibularnemu čutu in zakaj bi moral biti razvoj otrokovega vestibularnega čuta glavni motivator za pogostejše bivanje otrok v naravi in učenja skozi naravno gibanje.
Vestibularni čut najdemo v notranjem ušesu in je ravnotežno čutilo. Kadarkoli premaknemo telo ali glavo, aktiviramo vestibularno čutilo. Vestibularni organ za zaznavanje ravnotežja izkorišča isto vrsto tekočin in čutilnic celic (dlačnic), kot koščeni polž za zaznavanje zvoka. Ko se premikamo, se tekočina v naših ušesih premika in preko čutilnih celic, možganom pošilja informacije o poziciji našega telesa v prostoru. Če želimo, da otroci razvijajo vestibularni čut, morajo skozi gibanje postaviti svoja telesa in glavo, v vse mogoče različne položaje, da se tekočina začne premikati. To čutilo takoj razloži, zakaj otroci dobesedno silijo v določene dejavnosti. Radi se gugajo. Zelo radi se vrtijo, čim hitreje tem bolje. Vedno znova in znova se kotalijo po hribu. Radi imajo grobo igro, ruvanje, obešenje na glavo, ples, skoke, tek čez drn in strn, plezanje, dirko samokolnico. Vsaka od teh dejavnosti krepi ravnotežje.
Izredno pomembno je, da otroci veščine, ki vplivajo na razvoj vestibularnega sistema prakticirajo na različnih vrstah terena, tako da njihovo gibanje ni vedno linearno. Oprema za igrišča se je v zadnjih desetletjih spremenila. Nihče nima več hitrih vrtiljakov ali neravnih kovinskih palic za obešanje na glavo. Današnja igrišča so varnejša, vendar zagotovo ne prispevajo k razvoju vestibularnega sistema! Spreminjajoče zunanje površine, kot so npr. neravni/naravni tereni izjemno spodbujajo senzorični razvoj. Otroci, ki so vedno na ravnih površinah, ne dobijo zadostne stimulacije, ki jo potrebuje njihovo telo. Čas kroga v vrtcu, sedeče delo v vrtcih in šolah, sprehodi in računalniške vaje ne prispevajo k temu tipu senzoričnega razvoja.
Dobro razvit vestibularni sistem nima vpliva samo na ravnotežje, ampak bistveno vpliva na učenje!
Vestibularni sistem namreč pomaga otrokom razviti spretnosti, ki jih potrebujejo na drugih področjih, to so poleg koordinacije in ravnotežja, še pozornost in koncentracija, sposobnost umiritve, boljša organiziranost. Še več, vestibularni sistem predstavlja ključ do kognitivnih nalog, branja, poslušanja, reševanja problemov. Takrat, ko je otrok v gibanju, vestibularni sistem aktivira v možganih tako imenovani RAS sistem (Retikularni aktivacijski sistem), ki dregne ali prižge dele možganov, ki so odgovorni za višje oziroma kognitivne funkcije. Pri (šolskem) otroku lahko takoj opazite, kdaj se aktivira RAS sistem, to je takrat, ko se otrok nemirno vrti in obrača na stolu. RAS sistem, ki je odgovoren za vzbujenost, aktivira mišice, z namenom, da zbudijo možgane, da se vrnejo nazaj k nalogi. Otroci intuitivno čutijo, da “spinning dejavnosti” vodijo do povečane pozornosti, koncetracije in umirjenosti. Nemirni otroci se v bistvu, na ta način poskušajo koncentrirati in se trudijo, da opravijo delo. V šolah ta nemir pogosto razumejo drugače in otroka označijo kot motečega, ali mu celo naložijo dodatno sedeče delo. Otroci se ne morejo naučiti sedeti pri miru, vse je namreč odvisno od zrelosti vestibularnega sistema.
“Na Danskem petdeset odstotkov otrok preživi, med dvema letoma in pol in šestimi v gozdnih vrtcih, kjer se vzpenjajo po skalah, drevesih, hribih, kotalijo, skačejo in igrajo vsaj štiri ure na dan, ne glede na vreme. Vestibularni sistem teh otrok je tako dobro razviti, da so učne težave in disleksija v tej državi redke,” piše dr. Carla Hannaford v knjigi Zakaj ni vse učenje v glavi?
Tudi številne druge raziskave so pokazale povezavo med vestibularnim sistemom in učnimi težavami, npr. otroci z artikulacijskimi in/ali fonološkimi motnjami imajo slabše razvit taktilni ali vsetibularni sistem. Kadarkoli se pri otrocih odločite za povečanje gibanja, zlasti gibe, ki spodbujajo uravnoteženje, boste pomagali otroku pri njegovi zmožnosti pozornosti in pri bralnih spretnostih. Raziskave možganov med otroki, ki pretežno sedijo pred TV zaslonom in tistimi, ki se gibljejo, jasno kažejo zakaj lahko pride do tako velikih razvojnih razlik med otroki, v korist tistih, ki čas preživljajo z gibanjem.
Torej, kaj lahko storite? Odpravite se v naravo in uporabite naravno strukturirane površine, ki vam jih ponuja slovenska krajina na vsakem koraku. Gozd je več kot idealen. Kotalite se po hribih. Plezajte po hlodih. Preskakujte veje. Vzemite kakršnokoli gibanje, s katerim se vaš otrok rad ukvarja in ga prenesite na prosto. Ali se radi plazijo, hodijo, skačejo, plezajo, se vrtijo ali preskakujejo? Super! Zdaj jim dovolite, da okrepijo te veščine skozi naravno gibanje v gozdu. Vsa ta gibanja zahtevajo pomembne značilnosti za razvoj ravnotežja in zorenje vestibularnega sistema.
Tri do štiri ure gibanja na dan (od tega ena ura intenzivnega gibanja) za (pred)šolskega otroka je merilo, ki ga otroci potrebujejo, da se lahko pravilno razvijajo. Bolj ko razumemo razvoj otrok, bolj smo lahko prepričani v našo izbiro, da je prav, če za učenje in razvoj otrok izberemo naravo!
Natalija Györek, Inštitut za gozdno pedagogiko
