NARAVNO GIBANJE, KAJ JE ŽE TO?
V današnjem času globalizacije, hitrega razvoja in uporabe tehnologije se je človeštvo preveč odmaknilo od izvornega in izvirnega načina življenja. Hiter prehod v sedalni- tehnološki-razumski sistem je človeku in njegovemu celotnemu razvoju prinesel velike (ne)gibalne posledice. Kažejo se predvsem v gibalnih disfunkcijah, porastu kroničnih bolezni in duševnih obolenj. Smo v obdobju, ko otroke vpisujemo v številne športne dejavnosti, obenem pa imajo težave z naravnimi oblikami gibanja: aktivno hojo, aktivnim sedenjem, lazenjem, plazenjem, kotaljenjem, potiskanjem, vlečenjem, drsenjem, plezanjem, tekom, plavanjem, plesom ali običajnim preživetjem dneva v naravi.
Ena izmed rešitev je nazaj k prvobitnemu, izvornemu naravnemu gibanja človeka. Kaj je izvorno naravno gibanje? Človek se je 2 milijona let razvijal v naravi, pri tem je bilo sedenja zelo malo, hoje pa veliko. Še danes se naše telo najbolj hvaležno odziva na hojo in ne modno muho, ki se imenuje maraton. Tekli smo, ko je bilo treba uloviti hrano za preživetje ali bežati pred nevarnostjo. Poudarek izvornega gibanja je na naravnih oblikah gibanja v naravi, prosti gibalni igri v naravi, sproščanju v naravi, spoznavanje naravnega habitata skozi gibanje, kjer resnično prihaja do ponovnega vklopa malih možganov in limbičnega sistema.
Sodobne mednarodne raziskave navajajo, da bi se (pred)šolski otrok moral aktivno gibati in udejstvovati v naravi skozi prosto gibalno igro, vsaj tri ure dnevno, ena ura pa naj bi bila namenjena visoki intenzivnosti, ki jo dosežemo s teki, skoki in drugimi naravnimi oblikami gibanja. Ali današnji predšolski otroci dobijo to štiriurno dozo gibanja? Gibalne igre in gibanja predšolskega otroka naj bi čim bolj vključevale povezovanje motorične kontrole, koordinacije glava-trup-noge na nestabilnih površinah, pri tem naj bo glava in zgornji del trupa obrnjen v nasprotno smer delovanja sile gravitacije. Preprosto povedano otroci naj se gugajo, nihajo, plezajo, kotalijo, delajo stoje in prevale. Gozd je idealno okolje, kjer tako gibanje poteka spontano, brez navodil, le mulčke je potrebno odpeljati iz varnega gnezda. Nenehno naj bo v ospredju sproščenost, igra in zabava v gibanju, kjer se otroci lahko popolnoma izražajo v to, kar so.
Funkcionalno gibalne vaje, kot so visenje na veji drevesa, omogočajo otroku nepozabno izkušnjo, saj preko svojih rok in ramenskega sistema občuti lastno težo in telo in moč vej, igre preživetja v gozdu ali padanje v globino snega otroke sproščajo, s potiskanje hlodov razvijajo moč ramenskega obroča, kolčnega sistema ter moč trupa in nog, s skakanjem za listjem predvidevanje in orientacijo v prostoru, s kobacanjem, valjanjem dosežejo globino gibanja v prostoru, dotik glave ob drevo (naslovna fotografija) je gibalna vaja za sprostitev uma in aktivacijo možganskega debla in celotne zadnje kinematične verige telesa.
Seveda je gibanje tudi za dušo. Če smo čustveno preobremenjeni, imamo skrbi, nas bremenijo nemoč, žalost, je naše dihanje plitko, smo v krču, zato je prosta igra v naravi, ročno delo v naravi (npr. štihanje vrta) preprosta rešitev za vse tegobe današnjega časa. Tam je globoko dihanje spontano.
Naravna abeceda gibanje spet postaja zelo pomembna vrednota za razvoj otrok in celotne družine in pri tem ne potrebujete drugega kot naravo. Sprostite se in zadihajte!
Besedilo: Uroš Jelen kinezioterapevt, prof športne vzgoje in Natalija Györek
Vir: U. Jelen; Naravno gibanje otrok, skripta za izobraževanja v sklopu Mreže gozdnih vrtcev in šol
Foto: Nataša Šefer, OŠ Simona Jenka Kranj
