MULTISENZORNO UČENJE
J je za JAGODE, G je za GOZD; tako se otroci v šoli učijo črke in nekateri tudi že v vrtcu. Ampak dejstvo je, da to učenje ni pravilno. Za otroke je abstraktna črka brez pomena, učenje se začne od nepoznanega k znanemu. Za otroke je smiselno učenje, JAGODA je za J, GOZD je za G, kjer se gibljemo od konkretnega k simbolnemu. Seveda je tudi slednje smiselno, le če je otrok pridobil senzorne izkušnje glede jagod, jih poskusil, zmečkal, povohal, se mogoče pogovarjal z njimi, tekal po gozdu, ko jih je iskal? Pridobivanje senzornih izkušenj je namreč podlaga za vse učenje.
(Multi)senzorno učenje, sicer omenjamo povsod, vendar opažam, da še vedno nekako težko povežemo čutila in pridobivanje senzornih izkušenj z učenjem in naravna okolja, kot najbolj primerno osnovo za (senzorno) učenje. Blato je le blato in če že mora biti, res zgleda lepše in bolj varno v skledi, kot pa v gozdu. Tak, današnji ‘senzorni profil’ pedagoga, je verjetno že posledica odtujenosti človeka od narave. Ampak, če z malčki vseeno obiskujete gozd in se ne zanašate na igrišča in vso didaktično šaro, lahko rečemo, da imate občutek, ne samo za naravo, ampak tudi za razvoj malčkov.
Imamo sedem čutil: voh, dotik, vid, sluh, tip, potem sta še tu vestibularni (ravnotežni) čut in čut za propriocepcijo (kar pomeni, da ima naše telo občutek za samo sebe in prostor, težo, porivanje bremen, dvigovanje, puljenje,…).
Torej kakšna je povezava med čutili in učenjem pri otroku? Učenje pri predšolskem otroku izvira iz učinkovite uporabe čutil. Otrok, ki ima rad jagode, bo mogoče domneval, da so tudi maline dobre. Prav tako so majhne in rdeče, poveste mu, da so prav tako dobre kot jagode. Ampak, da bi resnično spoznal maline, jih mora vseeno poskusiti, šele takrat lahko presodi. Pri malčkih je to enostavno, če mu bodo dobre, jih bo želel še več, če ne, jih bo izpljunil. V vsakem primeru je s pomočjo čutil pridobil novo izkušnjo. Čutila povezujejo naše možgane in tudi telo s svetom okoli nas, njihovo nemoteno delovanje že od nekdaj omogoča preživetje, ki smo ga 2 milijona let dobro na-trenirali v naravnih okoljih. Možgani so vedno lačni novih informacij, radi zbirajo podatke in jih prežvečijo do onemoglosti. Vsak trenutek telo otroka sprejme s čutili številne informacije, ki jih njihovi možgani zaznajo, obdelajo in se na njih odzovejo. Ampak pri tem se morajo možgani naučiti, kako učinkovito obdelati in sestaviti vse informacije in celotno sliko, kar imenujemo senzorna integracija. Od senzorne integracije torej ni samo odvisno, kako bo otrok sprejemal informacije, ampak tudi kako bo razumel, interpretiral in se odzival na okolje, z drugimi besedami, kako se bo učil. Če ustreznost senzornih dražljajev in pridobivanja čutnih izkušenj ni omogočena v obdobju do sedmega leta, se lahko pojavijo učne težave in vedenjske motnje, kar že postaja težava številka ena v slovenskih šolskih klopeh. Prav tako večina usmerjenih aktivnosti stimulira samo eno čutilo, mavrične barve TV, ne ponujajo nobenih senzornih izkušenj.
V gozdu, v naravi govorimo o multisenzornem učenju, kjer na najbolj spontan način pripeljemo vsa čutila na zabavo, vse se dogaja na najbolj naraven način, ker je vsa evolucijska preteklost globoko vtisnjena v nas. V gozdu vse deluje in vse se enostavno sešteje. V naravi so vsi dražljaji, ki jih sprejemamo uravnoteženi. Narava vzbuja senzorno radovednost, pritegne z nenavadnimi zvoki, novimi vonji, gibalnih izzivov za krepitev ravnotežja nikoli ne zmanjka. Multisenzorno učenje tako podpira celoten razvoj otroka: intelektualni; kako stvari delujejo, kaj stvari so, čustveni; razumevanje tega kaj mi je všeč in kaj ne, socialni, razumevanje odnosa do ljudi, prostorov, živali; telesni z nenehnim gibanjem. Čutila pri tem motivirajo in spodbujajo gibanje otroka. Senzorika in motorika namreč hodita z roko v roki, senzorika je tista, ki pripelje svet do otroka, motorika pa otroka v svet. Otrok, ki bo zagledal v gozdu nekaj zanimivega, bo takoj vzel pot pod noge, da se dokoplje do te stvari. Gibanje in senzorne izkušnje so namreč največji stimulator in razvojni potencial za možgane. Imamo sicer igrišča in vrhunsko opremljene igralnice in razrede, ki pa žal ponujajo malo izzivov in ne morejo zagotoviti učinkovitega samoraziskovanja, kjer bi otrok sledil svojim naravnim interesom. Vemo pa, da je prav radovednost velik motivator učenja, vse kar morate otroku omogočiti je svobodno gibanje in aktivno igro.
Če bo najprej gozd in gibanje, šele nato črka G, bo učenje smiselno in seveda uspešno.
Natalija, Inštitut za gozdno pedagogiko; foto: Lučka Drganc
