Prišla je pomlad in z njo intenzivno izvajanje gozdne pedagogike v naših bližnjih gozdovih. Uporabili smo svoje čute in z njimi spoznavali značilnosti gozda. Sprva smo bili nekoliko zadržani, a naša radovednost je bila večja od strahu. Raziskovali smo, če je drevo živo, kako diha, se hrani, raste. Opazovali smo ga v tišini, ga poslušali, tipali. Pod njim smo poslušali zgodbo Drevo ima srce. Osredotočili smo se tudi na zvoke v gozdu in jih poskusili tudi sami ponoviti tako, da smo drgnili po storžu, tolkli s palicami, premikali listje.

Odpravili smo se tudi na gozdno učno pot, kjer smo se srečali s časovnim kolutom. S pomočjo drevesnih letnic smo označili leto našega rojstva in odčitali, koliko je drevo zraslo v letih našega življenja.

Nabrali smo tudi semena hrasta in bukve, ter jih odnesli v vrtec, kjer smo jih posadili in vzkalili. Pozorno opazujemo njihovo rast in spremembe beležimo na opazovalnem listu. V prihodnjih mesecih jih bomo posadili v gozd. Zanimivo je bilo tudi opazovati rast listov, in sicer od gole veje, do popkov in  listkov.

Sodelujemo tudi z gozdarko, vendar zaradi trenutnih epidemioloških razmer srečanja niso dovoljena. Zato si redno dopisujemo in jo vprašamo vse, kar nas zanima. Nekega dne smo na tleh pod drevesom opazili nekaj, kar je bilo podobno gosenicam, vendar se niso premikale. Gozdarka nam je pojasnila, da je to socvetje jelše, ki je padlo na tla.

Opazili smo tudi kar nekaj gozdnih živali, od mravljic do veverice. Nabrali smo tudi zemljo različnih barv in z njo ustvarjali in slikali. Preizkusili smo se tudi v žaganju dreves z ročno žago.

Idej in dejavnosti v gozdu nam ne zmanjka, zato bomo tudi naprej redno obiskovali ta čudoviti naravni prostor.

Vanja Kofler, Vrtec Železniki