Z Vrtcem Antona Medveda Kamnik sodelujemo na Inštitutu za gozdno pedagogiko že vrsto let. Lahko bi celo rekli, da smo skupaj začeli, se drug od drugega učili in skupaj rastli. Ob prvih pobudah za izvajanje gozdne pedagogike v vrtcih in šolah, smo naleteli v kamniškem vrtcu na izredno pozitiven odziv. Danes izvaja gozdno pedagogiko dve tretjini vseh vzgojiteljev, otroke vodijo v gozd in v naravo ob Kamniški bistrici večkrat tedensko in jim omogočajo svobodno gibanje in raziskovanje skozi igro. O dosedanjih izkušnjah in načrtih za naprej smo spregovorili s pomočnico ravnateljice in pedagoško vodjo Brigito Urbanija in vzgojiteljico Simono Šarec.

Nam lahko na kratko predstavite vaš vrtec?

Brigita: Vrtec Antona Medveda Kamnik je javni vrtec. Je eden večjih v Sloveniji, saj imamo na 14 lokacijah kar 56 oddelkov, od tega dva razvojna. Posebej nas veseli, da imamo prav v vseh naših enotah možen dostop do gozda. Sledimo viziji, da je za zdrav celostni razvoj otrok in ekološko ozaveščen način življenja potrebno otrokom ponovno približati naravo.

V vašem vrtcu ste začeli med prvimi v Sloveniji uvajati gozdno pedagogiko v svoj redni program kurikula. Koliko časa jo že izvajate in kako se spominjate začetkov?

Brigita: Na pobudo Inštituta za gozdno pedagogiko smo v letu 2010 z vključitvijo v projekt »Povabilo v gozd« in kasneje v projekt »Gozdni ponedeljek« z otroki začeli pogosteje in načrtovano zahajati v gozd. Gozd je za otroke prostor, ki je poln izzivov. Kljub začetnim pomislekom glede zagotavljanja varnosti v gozdu in zdravja otrok, smo spoznali, da nam gozd kot prostor ponuja ogromno možnosti in da je relativno varen kraj in zdravo življenjsko okolje, ki stimulira vsa otrokova čutila in željo po učenju in raziskovanju. V projekt uvajanja gozdne pedagogike je bilo s prva vključenih pet oddelkov. Na osnovi pozitivnih izkušenj oziroma ugotovitev vzgojiteljic, kako gozdno okolje pozitivno vpliva na otroke, se je  interes med strokovnimi delavci in tudi starši z leta v leto povečeval.

Gozd kot prostor ponuja ogromno možnosti, stimulira vsa otrokova čutila in željo po učenju in raziskovanju.

Kdo vse hodi v gozd? Koliko vzgojiteljic je vpetih v tovrstne dejavnosti? Kako jih spodbujate k temu?

Brigita: V dejavnosti, ki sledijo skupnemu cilju in so usmerjene v trajnostni razvoj, so vključeni vsi strokovni delavci vrtca, vse naše službe. Smo Eko vrtec, v večini naših enot imamo eko vrtičke, v enotah, kjer nam prostor omogoča, imamo urejene tudi kompostnike in zbiralnike vode. V projekt Otroci potrebujemo gozd je v letošnjem šolskem letu vključenih 30 oddelkov, 63 strokovnih delavcev, približno 630 otrok, kar ne pomeni, da otroci, katerih oddelki niso vključeni v projekt, nimajo možnosti bivanja v naravnem okolju.

V prvih letih je bilo vodstvo vrtca tisto, ki je strokovne delavce spodbujalo, ozaveščalo o pomembnosti gibanja predšolskega otroka v življenjskih okoljih, ki otrokom omogočajo dejavnosti kjer so aktivni, samoiniciativni in kjer se učijo izkustveno. V preteklih letih so bili naši strokovni delavci in starši deležni izobraževanj, ki so ozaveščala o pomembnosti gibanja in hierarhičnega razvoja možganov v povezavi z aktualnimi spoznanji nevroznanosti. V našem vrtcu so nam tovrstna znanja v veliki meri razsvetlili specialna pedagoginja Tatjana Jakovljević, nevrologinja Tina Bregant in nevroendokrinolog Ranko Rajović.

Najdragocenejše so zagotovo pozitivne izkušnje, ki jih vzgojiteljice zaznavajo v vseh teh letih in jih tudi delijo. Izkušnje nam potrjujejo, da gozd ni samo okolje, kjer se vsi skupaj počutimo »fino« in nam je lepo, temveč je okolje, ki zelo učinkovito deluje na otroke, ki se v današnjem načinu življenja znajdejo težje, in na otroke, ki kažejo odstopanja v razvoju in v strukturiranem okolju dan preživijo veliko bolj stresno kot v okoljih, kjer imajo možnost spontanega gibanja in samoiniciativnega delovanja. Danes po osmih letih lahko trdimo, da je motivacija sledenju viziji oziroma skupnemu cilju pri večini naših zaposlenih notranja.

Ali zahajate samo v gozd ali tudi kam drugam v naravo? Kako poteka čas zunaj?

Simona: Pri nas bivanje na prostem (v naravi) ne pomeni le čas, ko ga preživimo v gozdu, ampak zahajamo tudi na gozdne jase, travnik in obrežje reke. Torej lahko rečem, da v naravo zahajamo skoraj vsak dan, časovno pa se prilagajamo glede na ostale dejavnosti. Dejavnosti in igro v naravi načrtujemo le toliko, da otroke motiviramo, vse ostalo prepuščamo njihovi domišljiji in kreativnosti. Tako je vedno nekaj novega, drugačnega.

Dejavnosti in igro v naravi načrtujejo v kamniškem vrtcu le toliko, da otroke motivirajo, vse ostalo prepuščajo njihovi domišljiji in kreativnosti.

Ali slabo vreme kaj vpliva na odločitev o tem, ali iti ven ali ne?

Simona: Vreme na odločitev o tem, ali gremo ven ali ne, na nas ne vpliva. Morda le močno deževje ali veter. Če precenim, da nekje ni varno v določenem trenutku, si izberemo drugo lokacijo in temu primerno prilagodimo tudi čas, ki ga preživimo zunaj. Pomembno je, da otroci čas, ki ga preživijo zunaj, čim bolj kvalitetno izkoristijo.

Kaj otroci najraje počnejo v gozdu oz. v naravi? Česa se najbolj veselijo, se česa bojijo? Ali kdaj tudi sami kaj predlagajo?

Simona: Otroci so v naravi radi neobremenjeni, brez navodil in pretiranih omejitev. Želijo si občutka zaupanja in varnosti, kar smo dosegli z pogostim zahajanjem v naravo. Narava jim ponuja prostor za raziskovanje, učenje o tveganju, krepitev samozaupanja in pobeg v domišljijsko igro, vznemirljive pustolovščine in osupljiva odkritja. Zato jim puščam prosto pot pri kreiranju igre in so, v večini, sami pobudniki pri izbiri in načinu le-te. Otroci naravo doživljajo drugače kot odrasli, reagirajo drugače. V naravo vstopajo na aktiven način, kar pomeni, da ne želijo narave samo gledati, ampak tudi tipati, vonjati, okušati. Za njihovo izražanje je govor manj pomemben kot pri odraslih. Informacije sprejemajo skozi svoja čutila. Potrebujejo neposredne izkušnje in to je največ, kar jim odrasli lahko ponudimo. Tako so lahko brezskrbni in srečni.

Kaj ste počeli v gozdu v zasneženih in hladnih zimskih dneh, ki so za nami?

Simona: Zima je za nas poseben čas, ki nam ponuja dodatne izzive. Domišljija otrok se dodatno krepi, saj imajo na voljo še sneg, ki ga vključujejo v igro. Ne delajo bivališč iz odlomljenih vej, ampak gradijo prave igluje. Če želijo priti do gozdne podrasti, morajo najprej odkopati sneg. Glede na pomrznjena in s snegom prekrita tla, je tudi vzpenjanje in sestop z gozdnih poti dodana vrednost, pri ugotavljanju otrokove moči, kondicije, motorike in spretnosti in vztrajnosti. Seveda je zanimivo tudi kotaljenje, valjanje in kepanje v snegu.

Možnosti za igro je v gozdu dovolj v vseh letnih časih; pozimi se domišljija otrok dodatno krepi, saj imajo na voljo še sneg, ki ga vključujejo v igro.

Katere dejavnosti so vam najljubše? Se spomnite morda kakšne posebne prigode iz gozda?

Simona: Težko bi izluščila dejavnosti, ki so mi najljubše, saj je vsak obisk gozda poseben, drugačen, zanimiv na svoj način. Ljube so mi dejavnosti, ki jih najprej izvedemo v vrtcu, nato pa jih prenesemo v naravno okolje, seveda brez vseh pripomočkov in rekvizitov, ki nam jih ponuja igralnica. To je, tako za otroke kot zame, svojevrsten izziv. Spoznanje, da je v gozdu otrokom proces načrtovanja dejavnosti pomembnejši kot sama izvedba, me je presenetilo in me spodbudilo k novim izzivom. K sreči slabih izkušenj oziroma situacij nisem imela, se pa, sem ter tja, zgodi kakšna manjša nezgoda v obliki kakšne praske ali manjše buške. Takrat oskrbimo »poškodovanca« s kakšnim obližem, nato pa poiščemo ranjen štor ali deblo in oskrbimo tudi njega. Tako se morebitna solzica hitro posuši in igra se lahko nadaljuje.

Kako se na čas zunaj kot vzgojitelji pripravite? Se priprava razlikuje glede na siceršnjo pripravo?

Simona: Otrokom navadno ponudim prostor, za katerega precenim, da je varen, včasih kakšno zgodbico ali misel, ki jim služi kot iztočnica za igro. Moja vloga temelji na opazovanju, spodbujanju, učenju od otrok. Zavedam se pomembnosti vzgleda v smislu pozitivnega pristopa k naravi. Priprava se razlikuje v toliko, da za igro v naravi načrtujem z vidika senzorno stimulativnega okolja in senzorno stimulativnih sredstev, nikoli pa ne načrtujem poteka dejavnosti, ker to prepustim otrokom. Poskušam biti čim bolj spontana in se prepustiti igri, ki jo vodijo otroci. Oni so moji motivatorji in učitelji.

Kako ste prebrodili začetne pomisleke glede izvajanja dejavnosti v gozdu?

Simona: Sama sem imela na začetku strašne pomisleke in strahove glede zagotavljanja varnosti otrok v gozdu. Šele spoznanje, da moram najprej verjeti vase in zaupati sebi, da bom lahko zaupala otrokom, mi je pomagalo, da sem počasi izgubljala neprijeten občutek vsakič, ko smo se odpravili v gozd. Skupaj z otroki smo usvajali tudi gozdni bonton in pravila.

Kaj opažate po vseh teh letih? Kako učinkuje gozd na otroke?

Simona: Otroci so v stiku z naravo veliko bolj umirjeni, pripravljeni sodelovati, so aktivnejši in samoinciativni. V naravi dobijo veliko več idej in se nikoli ne dolgočasijo. Mnogo bolj razvijajo raznolike razvojne sposobnosti (tako fizične kot socialne in domišljijske). Otroci so soustvarjalci procesa (od načrtovanja do izvedbe), pri tem pa občutijo lastno zadovoljstvo in uspeh.

Brigita: Veliko se naučijo spontano brez prisile. Pomembno je, da vzgojitelj upošteva otrokove porajajoče se kapacitete in da z ustreznim spodbujanjem vpliva na njihov razvoj. Pomembno je tudi načrtovanje vzgojitelja z vidika senzorno stimulativnega okolja in senzorno stimulativnih sredstev. Gozd je za pridobivanje senzornih izkušenj, ki jih otroci pridobivajo preko lastnih aktivnosti, odlično učno in terapevtsko okolje. Opažamo, da so otroci manj bolni, to je še posebej opazno v prvih starostnih skupinah. Otroci, ki kažejo določena odstopanja v razvoju, v naravnem okolju največkrat funkcionirajo zelo dobro, bolj umirjeno, se veliko lažje zatopijo v dejavnost, so v večini sposobni sodelovati s sovrstniki, manj prihajajo v konflikte in manj iščejo pozornost odrasle osebe. V naravnih okoljih opažamo več interakcije med otroki, več domišljijske igre in več kreativnosti. Otroci redko iščejo pohvale in spodbude pri vzgojiteljih. Tudi pri reševanju konfliktov se največkrat ne obračajo na vzgojitelja, temveč konflikte v večini primerov razrešijo sami, kar ne velja, kadar dejavnosti potekajo v igralnicah. Ocenjujemo, da imajo otroci, ki se redno igrajo v naravnem okolju, bolj razvite motorične veščine, ki vključujejo koordinacijo, gibljivost, ravnotežje. Vse te veščine pa so eden od temeljev zdravega razvoja. Opažamo tudi, da pri otrocih z motnjo pozornosti in motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo, vpliva kontinuirano preživljanje časa v naravnem okolju na izboljšano sposobnost pozornosti.

Otroci so v stiku z naravo veliko bolj umirjeni, pripravljeni sodelovati, so aktivnejši in samoinciativni. V naravi dobijo veliko več idej in se nikoli ne dolgočasijo.

Kakšni so odzivi vodstva, kolegov, drugih vzgojiteljev? Kako sprejemajo gozdne dejavnosti starši otrok?

Simona: Vodstvo nas spodbuja od samega začetka, nam nudi oporo v obliki nasvetov, predlogov, izobraževanj. Omogoča nam tudi prenašanje in izmenjavo primerov dobre prakse, ne le znotraj vrtca ampak tudi širše. Ponosni smo, da smo za gozdno pedagogiko navdušili tako kolegice našega vrtca ko tudi številne vrtce v Sloveniji in tujini. Sama sem deležna samo pozitivnih odzivov.

Brigita: Tako starši kot širša javnost na splošno vse bolj podpira strokovne delavce pri izvajanju dejavnosti v naravnih okoljih. Seveda je prevzem odgovornosti strokovnega delavca, vodstva vrtca in nenazadnje staršev z vidika zagotavljanja varnosti in zdravja otrok, težka, vendar nam dosedanje izkušnje, spodbude staršev in zanimanje širše javnosti dajejo potrditev in motivacijo za nadaljnja prizadevanja.

Kaj bi svetovali drugim vzgojiteljem, ki želijo uvesti gozdno pedagogiko, pa ne vedo, kako začeti? Kakšne težave lahko pričakujejo, kako naj se jim izognejo?

Simona: Pregovor pravi: »Vsak začetek je težak!« Res je, vendar je izkušnja neprecenljiva za vsako vzgojiteljico, ki želi narediti nekaj VEČ, ne le za otroke, tudi za sebe. Začnite z majhnimi koraki, tako kot smo mi, dovolite, da so otroci vaši učitelji in vi njihovi učenci, učite se zaupanja. Predvsem pa ne obupajte pri prvi težavi. Nič se ne zgodi čez noč. Potreben je čas in priložnosti. Veliko priložnosti. Navadno je največja težava v nas samih. Zaupanje vase in v lastne sposobnosti. Druga težava so lahko starši. Vendar, s primernim pristopom, ozaveščanjem in seznanjanjem, starše hitro navdušimo.

Brigita: Najpomembnejša je ozaveščenost o smiselnosti načrtovanja in izvajanja dejavnosti v naravnih učnih okoljih. Pridobiti znanja, ki temeljijo na ugotovitvah nevroznanosti v povezavi s pedagoškimi pristopi in vsebinami. Pomembno je ozaveščanje staršev. Pomembno je strateško načrtovanje dejavnosti, pridobiti soglasje staršev in sprotno obveščanje staršev o dogajanju.

Kakšen mora biti gozdni pedagog?

Brigita: Vzgojitelj mora vedeti, zakaj so dejavnosti, ki jih načrtuje in izvaja v naravnih učnih okoljih, smiselne in kaj z njimi pridobi otrok in strokovni delavec. Gozdni pedagog mora imeti zaupanje v otroke in mora si pridobiti zaupanje staršev otrok, ki so mu zaupani.

Simona: Sproščen, drzen, dober opazovalec in poslušalec, včasih »neviden«. Moje prednosti vidim predvsem v tem, da sem v gozdni pedagogiki aktivna že deveto leto, torej imam kar nekaj izkušenj, ki jih z veseljem delim s kolegicami doma in tudi v tujini.

Kaj si želite v prihodnje?

Brigita: Zavzemamo se, da današnjim otrokom omogočamo več možnosti spontanega gibanja, spontane, nestrukturirane igre, kar je izrednega pomena za zdrav celostni razvoj predšolskega otroka. Želimo si, v prid naše družbe, vsem otrokom omogočiti čim bolj naraven način razvoja. Želimo si, da bi današnji otroci lahko odraščali v okolju, kjer bodo ohranjene radovednost, zdravje, veselje, radoživost. Poslanstvo vrtca vidimo v tem, da ozaveščamo in otrokom omogočimo, da več časa preživijo v naravi in se gibajo, ker verjamemo, da bodo posledično bolj zdravi, bolj prilagodljivi, se bodo lažje spopadali s stresom in imeli boljšo koncentracijo in vedenje. Želimo si, da bi bili otroci zreli za vstop v šolo. Kajti raziskave nam kažejo, da je duševno zdravje otrok 21. stoletja ogroženo (raziskava dr. W. Birda, povzeto po »Otrok in gibanje«, Zavod RS za šolstvo)

Otrokom manjkajo izkušnje, več je tesnobnosti, depresije, vsak drugi otrok v Evropski uniji ima vsaj minimalni kortikalni razvojni primanjkljaj – pomanjkanje sinaps v možganskih centrih (za vid, fino motoriko, govor, stopala – ploska stopala 70 % otrok). Otrok, ki dnevno sedi štiri ure, naredi približno 40.000 gibov manj kot njegov sovrstnik pred 30 leti. Posledično prihaja do porasta odlogov šolanja, strokovnjaki izpostavljajo čedalje večjo nezrelost otrok ob vstopu v šolo, šibkejše govorne zmožnosti, slabšo grobo in fino motoriko, slabšo sposobnost usmerjene pozornosti in samokontrole, več strahov in negotovosti ter slabše socialne veščine.

Otroci potrebujejo okolje, v katerem bodo ohranjeni radovednost, zdravje, veselje, radoživost.

Imate tudi pregled nad dogajanjem na tem področju v Sloveniji, saj občasno predavate na to temo. Kakšna so vaša opažanja?

Brigita: Vključevanje gozdne pedagogike, spoznanja nevroznanosti o pomenu gibanja in senzorne integracije itd. so zagotovo dejavnosti, ki strokovnim delavcem v vrtcu in šoli služijo za razumevanje otrokovega vedenja. V zadnjih letih se veliko pogovarjamo o vzgoji, o posledicah permisivne vzgoje, kar pa ni nujno, da je vzrok otrokovega vedenja, ki nam je velikokrat nerazumljivo, oziroma se nam zdi nerešljivo. In prav razumevanje delovanja otrokovih možganov v današnjem družbenem okolju nas vodi k temu, da se jasno zavedamo, da naši otroci, preden jih »bombardiramo« z višjimi miselnimi funkcijami, nujno potrebujejo temelj. To pa so gibalno – senzomotorične, socialne izkušnje. Če poenostavim, po mnenju stroke otroci, še posebej v obdobju od 0 do 6 let, potrebujejo izkušnje: hojo po neravnem terenu, plazenje, plezanje (navzgor in navzdol), kotaljenje, vlečenje in nošenje težkih stvari, plazenje, vrtenje, poskakovanje, »ravsanje« … in GOZD je zagotovo prostor, ki nam vse to omogoča.

Kako sodelujete z Inštitutom za gozdno pedagogiko?

Brigita: Naše sodelovanje z Inštitutom za gozdno pedagogiko in vključenostjo v Mrežo gozdnih vrtcev in šol nam je v temeljno podporo, za kar smo izredno hvaležni. Včasih so stvari tako preproste, da ne verjamemo, da delujejo tako učinkovito. Dejavnosti v okviru gozdne pedagogike zagotovo so enostavne in učinkovite v prid zdravega razvoja naših otrok in družbe.

Mija Bokal