Mnogi otroci deževnikov ne marajo, saj niso ravno privlačnega videza, nekateri pa se jih celo bojijo. Že ime samo pa pove, da so povezani z dežjem. Kadar dežuje, so namreč vsepovsod. Po dežju pa jih boste hitreje našli, če rahlo tapkate z nogami po tleh ali plešete po zemlji, enako kot počnejo ptice.

Zelo pomembno je, da malčkom razložite, kako marljiva bitja so deževniki in kako pomembni so za naš planet. Povejte jim, kakšna so njihova telesa – kot cevka, ki ima dve odprtini. Poleg ptic jih obožujejo tudi krti, ki si jeseni z njimi pripravijo prave zaloge. Pogrizejo jim nekaj kolobarjev – tako ostanejo živi, ampak ne morejo pa pobegniti, čeprav lahko svoje telo obnavljajo. Nekaterim uspe, da jim zrastejo novi kolobarji in krtom pobegnejo. Deževnik, ki ubeži nevarnostim, ki prežijo nanj, lahko živi tudi 10 let.

Na tleh lahko poiščete glistine, majhne zavite rjave kupčke, deževnikove drekce. Deževniki jedo ostanke rastlin, ki jih prebavijo in nato izločajo. S tem manj rodovitno zemljo spreminjajo v humusno prst, bogato s hranili. Poleg tega so zelo koristni tudi zato, ker rahljajo zemljo.

Sami ne uravnavajo svoje telesne temperature. V zimskem mrazu in poletni vročini se zato zarijejo globlje pod zemljo, čas hude suše pa preživijo tako, da se zvijejo in obdajo s sluzjo. Sluz, s katero so prekriti, jim omogoča dihanje. Če se deževnik izgubi na asfaltu in se ne more pravočasno skriti v zemljo, se njegova sluz izsuši in pogine. Deževniki so dvospolne živali. Jajčeca odlagajo na površje zemlje.

Deževnik se premika z raztezanjem in krčenjem mišic, tako da člen za členom skrči v nekakšnem valu, ki potuje vzdolž njegovega telesa. Če ga boste dali v dlan roke, boste opazili, da se močno zvija. To povzročijo čutila, s katerimi je prekrito njegovo telo. Na samo enem členu jih je tudi do 1.900. Z njimi tipa, okuša in zaznava svetlobo. Spodbudite otroke, da se za nekaj minut prelevijo v deževnike in zvijajo po tleh. Naj poskušajo tako doseči nek cilj v prostoru.

Skupaj se lahko naučite pesmico o deževniku.

Hej deževnik, kam pa greš,
čez rdečo luč ne smeš.
Prava je luč zelena,
druga pa zares nobena.
Če se boš močno potrudil
in ne boš preveč zamudil,
vse bo dobro, vse bo prav
in čez cesto prideš zdrav.
Če pa lezel boš počasi,
kot po kakšni gozdni jasi,
boš zamudil semafor
in povozi te motor.

Viri: Gremo mi v gozd, Inštitut za gozdno pedagogiko, Kamnik 2016, https://otroski.rtvslo.si/bansi/prispevek/1737, https://sluzbo-iscem.si/otroske-pesmice/hej-dezevnik/