V Vrtcu Čriček na Zgornji Beli na Gorenjskem koristijo bližnji gozd že vrsto let. Vsako leto znova mešana starostna skupina uvede v svet gozda mlajše novince. Gozd je kot učno okolje otrokom in vzgojiteljicama Mateji Mušič in Cirili Bukovnik blizu, zato ga radi uporabljata pri izvajanju dejavnosti, ki sledijo kurikulumu za vrtce, ki ga znata odlično prilagoditi. Ugotavljata, da so otroci bolj sproščeni in se v gozdu razživijo, glavni prednosti sta gibanje na prostem in ustvarjalnost otrok, ki ju ponuja narava. Preberite si navdihujoč intervju z vzgojiteljico Matejo Mušič, v katerem deli z nami praktične izkušnje in ideje za preživljanje časa v gozdu.

Gospa Mateja, nam lahko predstavite vaš vrtec in vašo skupino?

Naš vrtec je dislocirana enota Vrtca pri OŠ Matije Valjavca v Preddvoru. Prostori vrtca so v spodnji etaži Doma krajanov na Zgornji Beli, kjer so nam pred osmimi leti uredili lep, prostoren vrtec. Poleg igralnice imamo tudi telovadnico oz. večnamenski prostor, ki ga koristimo vsakodnevno za gibalne dejavnosti, igro in tudi počitek. Vrtec je enooddelčen, obiskuje pa ga 21 otrok starosti od 3 do 6 let. Zanje skrbiva vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice v 6-urni sočasnosti v oddelku, zadnjo uro bivanja pa za njih poskrbi še pomočnica z 1-urno delovno obveznostjo. Delovni čas vrtca je od 6.45 do 15.30.

Vzgojiteljica Mateja Mušič s svojo skupino otrok v gozdu (foto Cirila Bukovnik).

Kako ste prišli prvič v stik z gozdno pedagogiko?

V šolskem letu 2013/14 sva si pomočnico vzgojiteljice Cirilo zadali cilj še več bivanja v naravi, v gozdu, kamor bi prenesli več dejavnosti in igre. Idejo sva udejanjali v okviru razpisa Turizem in vrtec z naslovom V naravo na zabavo in otrokom predstavili del gozda, kjer bi si uredili gozdno igralnico in gozdne kotičke. Gozd je last Cirile in njenega moža, ki je tudi hišnik v vrtcu. Ko sem sredi leta brskala po spletu in iskala še kakšne gozdne ideje, sem naključno naletela na Mrežo gozdnih vrtcev in šol Slovenije in naše dogajanje predstavila v elektronskem sporočilu gospe Nataliji, ki nas je povabila na izobraževanje oz. srečanje ob zaključku šolskega leta. Vesela sem bila, da sem na seminarju in srečanju dobila potrditev, da je odločitev za gozdno igralnico prava. Poseben poklon je bilo tudi Priznanje Mreže gozdnih vrtcev in Inštituta za gozdno pedagogiko za inovativen pristop.

Koliko časa zahajate z otroki iz vašega vrtca redno v gozd? Kako se spominjate začetkov?

Gozdu smo zvesti že veliko let, intenzivneje pa, kot sem že omenila, s prihajanjem v gozdno igralnico, ki smo jo poimenovali Micina igralnica v gozdu. Tisto leto je bila naša glavna junakinja (lutka ljubljenka skupine) sovica Mica. Z otroki smo si uredili kotičke, ki smo jih poimenovali glede na dejavnosti, ki so jih otroci izvajali v njih. Najbolj intenzivni so bili v grabljenju listja in na ta način smo si tudi »označili«, kje so meje naše gozdne igralnice. Otroška igra je bila sprva skromna, nekateri se v njej niso najbolje znašli, nekako niso vedeli, kaj bi v gozdu delali. Z vsakim novim vstopom v gozd pa se je spreminjala tudi njihova igra, vse bolj so vključevali svojo domišljijo, vse več je bilo gibanja, ki sva ga s Cirilo spodbujali tudi  z raznimi dodatki, ki sva jih postavljali in urejali kar med njihovo igro. Vse, kar smo spreminjali in dodajali, je bilo iz naravnih materialov (odžagani hlodi, veje, povezane z vrvmi, čoki). Naravno je bilo tudi vse, kar smo prinašali s seboj (košarice, vozički, kladivca). To je bilo najino glavno vodilo, saj v gozd nisva želeli preveč posegati, da bi ohranil naravno podobo in izgled.

Otroci jeseni uživajo v igri z listjem (foto Mateja Mušič).

Na kakšen način izvajate gozdno pedagogiko?

Izvajanje gozdne pedagogike v našem vrtcu temelji na veliko gibanja v gozdu (na svežem zraku), raziskovanju in učenju z izkušnjami, opazovanju, prosti igri, ki spodbuja otroško domišljijo, delu v gozdu in eksperimentiranju, ohranjanju in varovanju narave in udejanjanju idej otrok in najinih idej. Seveda je vse povezano tudi s sodelovanjem, igro v skupinah glede na interese otrok, pomoči drug drugemu, saj je starostno heterogeni oddelek odlična spodbuda k temu in imajo otroci za to veliko možnosti. S tem se krepi samozavest in  samopodoba otrok. Vse pogosteje sva v gozdu izvajali tudi dejavnosti z različnih področij kurikula.

Kako pogosto ste v gozdu? Kako se pripravite na različne vremenske neprilike?

Naši gozdni obiski so pogosti, vsaj trikrat tedensko, včasih tudi večkrat. Ne zahajamo le v našo gozdno igralnico, ampak tudi v druge konce gozda, kjer imamo svoje kotičke. Tudi te kotičke obiskujemo, a jih ne spreminjamo, temveč jih izživimo na svoj način in izkoristimo možnosti, ki nam jih ponujajo. Pogosto hodimo na »gozdne potepe za noskom«, ko iščemo nove poti po gozdu in odkrivamo zanimive kotičke za igro in jih tudi poimenujemo. Tako smo našli Škratovo deželo, kjer otroke navdušujeta strm teren in potoček, ki teče skozi ta del gozda. Pot do tam je daljša in zahteva vsaj uro in pol do dve bivanja na prostem, seveda z vključeno igro. Odkrili smo tudi Netopirjevo deželo, kjer plezajo otroci po vejah podrte bukve in se igrajo na hlodih. Navdušuje nas raziskovanje in igra v Zeleni dolini, kjer je vse poraščeno z  mehkim mahom.

V gozd odhajamo v vseh letnih časih, v deževnih dneh redkeje, zelo pogosto pa takoj po dežju. Če je deževno obdobje daljše, gremo v gozd tudi z dežniki. Že leto in pol imamo v vrtcu gozdne nepremočljive hlače, da se zaščitimo, da nismo mokri in da smo lahko v gibanju in raziskovanju bolj sproščeni. Tudi nižje temperature nas ne ustavijo, je pa takrat bivanje krajše in predvsem namenjeno pohodom in gibanju. V vročih dneh je seveda gozdna senca najboljša izbira. V gozd ne hodimo v močnem vetru in po žledu.

Otroci radi obiskujejo Micino igralnico v gozdu (foto Cirila Bukovnik).

Od kje črpate ideje za vsakdanje dejavnosti? Se pripravljate za delo v gozdu drugače kot za delo v igralnici v vrtcu?

Ideje iščeva med opazovanjem igre in raziskovanjem otrok. V gozdu imava za to veliko časa, mislim, da celo več kot v igralnici. Ker pa sva obe zelo kreativni, izživiva v gozdu tudi veliko lastnih idej, seveda glede na dane možnosti in z minimalnimi finančnimi sredstvi.

Dela v gozdu se velikokrat ne da načrtovati vnaprej, razen če izvajaš kurikularne dejavnosti, ki jih prirediš za izvajanje v gozdu. Vsak vstop v gozd je enkraten in neponovljiv, vedno nas navduši kaj novega, vedno je kaj drugače. Zato se skupaj z otroki prepustiva, da nas gozd sprejme in posrka vase in dogajanje kreiramo situacijsko. Letos se nama dogaja že tudi to, da otroci kar sami »načrtujejo« že v vrtcu, kaj bodo delali v gozdu (celo narišejo si načrte).

Ali sta v vrtcu edini, ki uvajata gozdno pedagogiko sistematično? Kako spremljajo to druge vzgojiteljice, vodstvo?

V celotnem vrtcu je v enoti Storžek še sedem oddelkov otrok, starih od 11 mesecev do 6 let, in v enoti Palček na Jezerskem še en oddelek otrok, starih od 18 mesecev do 6 let. S Cirilo na področju gozdne pedagogike nekako orjeva ledino in poskušava navdušiti in prepričati sodelavke z najinimi pozitivnimi izkušnjami in znanjem, ki sva ga pridobili tudi na izobraževanjih Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije. Nekatere že pogosteje odhajajo v gozd in vključujejo gozdne dejavnosti v načrtovanje dela v skupinah.  Vodstvo dejavnostim ne nasprotuje, smo jih pa letos na mojo pobudo prvič opisali v publikaciji vrtca kot pomembne dejavnosti, ki so tudi del našega Letnega delovnega načrta (LDN).

Česar se otroci ob obisku gozda najbolj razveselijo? Kje vidite glavne prednosti obiskov gozda?

Vsak otrok ima svojo gozdno prioriteto, dejavnost, s katero se pogosteje ukvarja in to jih navdušuje in veseli. Imamo svoja skupaj dogovorjena gozdna pravila, da se lahko vsi počutimo varno. V gozdu smo sproščeni, počutimo se svobodni, drug drugemu zaupamo.

Kako predstavite dejavnosti staršem? Ali jih je težko prepričati, da je to dobro za otroke?

Vsako leto na prvem roditeljskem sestanku predstavim gozdno igralnico ob fotografijah dejavnosti, ki jih podkrepim tudi s strokovnim mnenjem. Naše prvo jesensko srečanje vedno izvedeva v gozdni igralnici, kjer pripraviva različne dejavnosti za igro in raziskovanje otrok skupaj s svojimi starši. Starše ni težko navdušiti in prepričati, mislim, da že otroci sami svoje navdušenje nad gozdom izžarevajo, kar starši zlahka opazijo.

Mateja Mušič je s svojim pristopom navdušila udeležence gozdnega seminarja v aprilu 2017 (foto Mija Bokal).

Kaj si želite za prihodnost? Česa je premalo, kaj še pogrešate pri vpeljavi gozdne pedagogike v vzgojno-izobraževalni sistem?

Zavedam se, da takih danosti, ki jih ponuja okolje našega vrtca, nimajo vsi. Vesela sem, da imam to možnost in jo lahko ponudim otrokom. In s tem bom tudi nadaljevala. Včasih pogrešam še večjo podporo oz. zanimanje vodstva za tovrstne dejavnosti. Dobro bi bilo, da bi bilo bi v našem kurikulu napisano tudi kaj na temo gozdne pedagogike in pozitivnih vplivih naravnega okolja oz. gozda na otroke in njihov razvoj.

Katere so vaše glavne kvalitete? Se tudi sicer navdušujete nad naravo, svobodnim načinom življenja?  

Rada sem vzgojiteljica, rada počnem vedno kaj novega, na drugačen način, rada imam preproste, svobodne in ne ukalupljene stvari. Rada ustvarjam in preizkušam različne ustvarjalne tehnike. Všeč so mi naravni materiali, glina, les, kamni. Uživam v aktivnostih v naravi, tudi sama rada v prostem času raziskujem naravo. Rada hodim v gore, družinsko obiskujemo slovenske učne poti, ki nas spodbujajo k raziskovanju in spoznavanju novega, kar lahko predajam naprej in uporabim pri svojem delu. Rada potujem. Vesela sem, da v poklicu, ki ga imam zelo rada, sodelujem v timu z osebo, ki je dovzetna za podobne stvari in s katero se odlično dopolnjujeva.

Je še kaj, kar bi posebej izpostavili?

Upam, da bom s tem prispevkom navdušila za gozd še katero vzgojiteljico. Prepričana sem, da nas v gozd odhaja že veliko. Tistim pa, ki ste še v dilemi, želim sporočiti, da sprejmite gozd kot izziv in pogumno vstopite vanj.

Mija Bokal